V preteklosti je bilo veliko govora o založenih oporokah zaradi napake sodišč pri njihovem shranjevanju. Ker oporoke niso bile pravočasno razglašene v zapuščinskih postopkih, je prihajalo do dedovanja na podlagi zakona in s tem do prikrajšanja oporočnih dedičev.
V tej zvezi se zastavlja vprašanje zahtevkov, ki jih imajo na voljo prikrajšani oporočni dediči. Prav tako se zastavlja vprašanje, zoper koga naj ti svoje zahtevke uveljavljajo.
Ker država za oškodovane dediče ni sprejela nobene rešitve, ki bi sistemsko odpravila krivico in škodo, ki so jo bili ti dediči deležni, morajo oškodovanci uporabiti klasične pravne poti, ki jih imajo na voljo.
Dediščinska tožba:
Klasično pravno sredstvo, s katerim lahko dediči po zaključenem zapuščinskem postopku uveljavljajo svoje pravice iz kasneje najdene oporoke, je dediščinska tožba. Pravna podlaga je 222. člen Zakona o dedovanju, ki določa, da sodišče v tem primeru razglasi kasneje najdeno oporoko in jo pošlje zapuščinskemu sodišču. To ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč o razglasitvi oporoke obvesti vse prizadete osebe in jih opozori, da lahko svoje pravice iz oporoke uveljavljajo v pravdi.
Z dediščinsko tožbo bodo prizadeti oporočni dediči zahtevali od zakonitih dedičev, ki imajo zapuščino v svoji posesti, da jim izročijo zapuščino ali njen del (odvisno od vsebine oporoke in od oporočnih upravičencev). Pri tem je pomembno, da svojo dedno pravico s tožbo uveljavljajo pravočasno. Ker so v konkretnih primerih zakoniti dediči praviloma pošteni posestniki, morajo oporočni dediči tožbo zoper njih vložiti v roku enega leta odkar so izvedeli za svojo pravico in za tistega, ki ima to premoženje v posesti, najkasneje pa v roku 10 let od razglasitve oporoke.
Odškodninska tožba:
Odškodninska tožba ni usmerjena zoper zakonite dediče, temveč zoper državo. Pravna podlaga za tožbo je 1. odst. 26. člena Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Gre za odgovornost države za škodo, ki jo tretji osebi (oporočnemu dediču) povzroči sodnik – predstavnik državnega organa (ki je založil oporoko). Poleg tega predstavlja določba 1. odst. 26. člena ustave podlago za odškodninsko odgovornost države tudi za primer, ko je škoda nastala kot posledica sistemskih napak sodišča, kot celotnega državnega aparata.
Čeprav je določba 26. člena Ustave RS pravna podlaga za odškodninsko odgovornost države, pa določba sama po sebi ne zadošča za celovito obravnavo zahtevka za povračilo škode. Obstoj splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti (škodljivo dejstvo, obstoj škode, vzročna zveza med škodljivim dejstvom in škodo ter krivdna odgovornost povzročitelja) je zato treba presojati skozi določila Obligacijskega zakonika. Ta zakonik tudi sicer obravnava odgovornost pravne osebe (tudi države) za škodo, ki jo tretjim osebam povzročijo njeni organi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (148. člen OZ).
Oporočni dediči bodo s tožbo uveljavljali povračilo premoženjske škode (navadne škode in morebitnega izgubljenega dobička), ki jim je nastala zaradi tega, ker niso bili deležni dedovanja na podlagi oporoke. Takšna tožba v ničemer ne posega v pravice, ki so jih pridobili zakoniti dediči zato, ker oporoka ni bila razglašena. Ti obdržijo zapuščino v svoji posesti.
V tej zvezi velja opozoriti na problem zastaranja tovrstnih odškodninskih terjatev. Po 352. členu Obligacijskega zakonika namreč odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil oziroma v vsakem primeru v petih letih, odkar je škoda nastala. Takšna dikcija torej dopušča razlago, da bi objektivni petletni zastaralni rok vsaj pri oporokah starejšega datuma že pretekel. Vendar je treba upoštevati, da zastaranje pravice ne more začeti teči, preden pravica sploh nastane. In vsaj v tem primeru bi bilo treba šteti, da je pravica oporočnega dediča nastala šele z razglasitvijo založene oporoke.
Sklenitev izvensodne poravnave:
Oškodovani oporočni dedič, ki namerava zoper državo uveljavljati odškodninski zahtevek, lahko predhodno predlaga državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši po sporazumni poti. Državno pravobranilstvo mora v tem primeru čim prej, najkasneje pa v 30 dneh, ustrezno ukrepati in predlagatelja obvestiti o stališču do njegovega predloga. V primeru doseženega sporazuma se nato sklene izvensodna poravnava, ki je izvršilni naslov (14. člen ZDPra).
Vložitev tovrstnega zahtevka sicer ni procesna predpostavka za vložitev odškodninske tožbe zoper državo.